Številke

Na potovalnem blogu smo v preteklem mesecu dni objavljali predvsem, dovolite malce suhoparnosti, kvalitativne podatke. Pisali smo o vsakodnevnih dogodkih, izkušnjah, novih poznanstvih in slišanih anekdotah, nismo pa vključevali bolj objektivnih in empirično preverljivih kvalitativnih vrednosti. Da ne bo ostalo pri tem, smo po zaključku potovanja vzeli v roke kalkulator in naračunali nekaj vrednosti za ljubitelje statistike.

Med našim potovanjem smo prenočevali na 14 različnih mestih v ZDA, številka lahko zraste na 15, če dodamo še nenapovedano prvo noč v Amsterdamu. V mesecu dni smo stopili na ozemlje 14 različnih zveznih držav: Florida, Maryland, Delaware, New Jersey, Pennsylvania, New York, Conneticut, Massachusets, Ohio, Indiana, Illinois, Missouri, Iowa in Wisconsin. Če smo povsem pravični, jih lahko pet morda odštejemo, saj smo se čeznje peljali samo nekaj deset milj, a še vedno jih preostane devet, v katerih smo se vsaj ustavili, kaj prigriznili, se polulali za grm in pokomentirali izgled bližnjih hiš.

Prepotovali smo ogromne razdalje – najprej so tukaj leti. Relacijo Ljubljana-Amsterdam-Chicago (okrog 5.000 milj) smo preleteli v obe smeri, znotraj ZDA smo leteli iz najprej Chicaga v Miami (1.200 milj) in kasneje iz Miamija v Washington D.C. (1.000 milj). Skupaj torej 12.200 milj oz. slabih 20.000 kilometrov.

Iz Washingtona D.C. v New York (230 milj) in iz New Yorka v Boston (220 milj) smo se peljali z vlakom – torej 450 milj ali 725 km po železnici.

Največ časa smo seveda prebili v avtomobilih, kjer so bile relacije naslednje:

• Vožnja sem in tja po Floridi (1100 milj)
• Boston – Ollcot (460 milj)
• izlet v Rochester (140 milj)
• izlet na Niagarske slapove (70 milj)
• Olcott – Cleveland (230 milj)
• Cleveland – Indianapolis (325 milj)
• Indianapolis – St. Louis (250 milj)
• St. Louis – Rock Island (230 milj)
• Rock Island – Milwaukee (225 milj)
• Milwaukee – Chicago (100 milj)

Skupaj to znese 3.130 milj na cesti, kar lahko zaradi občasnega izgubljanja, manjših izletov in izogibanja cestninam brez slabe vesti zaokrožimo vsaj na kakšnih 3.300 milj ali dobrih 5.300 kilometrov. Za boljšo predstavo – to je cestna razdalja med Veliko Britanijo in Iranom oz. pol poti okrog Lune. Če privzamemo povprečno hitrost 50 km/h, smo v avtomobilih preživeli 106 ur ali več kot 4 dni našega izleta.

Ker nas je bilo 9, smo se seveda vozili v dveh avtomobilih in ob nič kaj varčnih avtomobilih s povprečno porabo 10 l/100 km to znese 1060 litrov bencina, k sreči po ameriških cenah.

Pod črto smo Oktetovci prepotovali 16 tisoč milj ali skoraj 26 tisoč kilometrov. Pri tem ste naš blog obiskali skupno 31.252-krat, skoraj tisočkrat na dan.

Naporno.

Otroci pri igri

Med mesecem dni v Ameriki se nam je na fotoaparatih nabralo kar nekaj neumnih posnetkov naših otročarij, ki jih na tem mestu nudimo za vašo gledalsko zabavo.

Povratek

Zadnje jutro v Chicagu so nas prevevala čustva, sladko-kisla bolj od piščanca v kitajski restavraciji. Ja, saj Američani so po svoje malce nadležni, dolgo smo bili pri njih, začenjajo se službe in šole in doma je marsikdo, ki ga pogrešamo. Ampak … ne bi še šli!

V neumnih najstniških filmih se razočarana dekleta, ki so ravnokar ostala brez fanta, potolažijo z vedrom sladoleda ali kako drugo mastno hrano. Pa smo poskusili takoj zjutraj.

Po pričakovanjih ni pomagalo, a so nas zato obiskale oboževalke, ki smo jih spoznali pred nekaj dnevi. Odlična vzpodbuda za devet mladcev, kaj?

Nep. Hmmmm, pa poskusimo s preverjeno slovensko metodo – alkohol!

Žal tudi to ni pomagalo, naš odhod na letališče je bil neizogiben in kljub tihim notranjim prošnjam po okvarah, ki bi zamaknile naš let, je vse potekalo po načrtih. Uteho smo vnovič iskali v hrani.

Do Amsterdama se ni zgodilo nič posebnega, edina zabavna stvar poleta so bili stevardi in stevardese. Ves denar, ki nam je preostal, bi stavili, da gre za ekipo z največ senioritete pri letalski družbi United in nekaj najbolj olikanih potnikov jim je med letom celo poskušalo odstopiti sedeže.

Na Nizomskem je na nas s table za odhode letal posijal še zadnji žarek upanja – letalo za Ljubljano je zamujalo, morda bo naš izlet vendarle trajal še kak dan dlje! Ampak ne, izkazalo se je, da gre za manjšo težavo in da bomo leteli le dobri dve uri kasneje. Na tej točki smo se morali dokončno sprijazniti z vračilom v običajne tokove naših življenj ter žalost še enkrat zadušili na način obupane najstnice – z odličnimi pečenimi jajci.

Prileteli smo naravnost v objeme ljubljenih, se posedli v avtomobile in pripovedovali navdušujoče anekdote. Bilo je konec.

Seveda pa s tem še ni (povsem) konec bloga, kot smo vam morda že včeraj zmotno dali misliti. Pripravljamo še peščico statistik z našega potovanj za prispevek ali dva, tako da obiščite našo stran tudi v prihodnjih dneh, ko se dokončno poslovimo.

The Land Of The Free?

Kako bi definirali svobodo? Po kratkem razmisleku najbrž tako, da je svoboda zmožnost samostojnega odločanja, zmožnost delati tisto, kar si želimo. Še krajši premislek pa je potreben za ugotovitev, da nihče ne more biti popolnoma svoboden, ker se nam, resnici na ljubo, po glavi plete preveč … Torej lahko govorimo le o stopnjah svobode in ravno te so izhodišče razmišljanju v sledeči črtici …

Že od malih nog je name vplivala ameriška kultura. Začelo se je s Tom & Jerryjem,Transformerji in Power rangersi. Z mojo generacijo so prihajale prve igralne konzole, kot na primer legendarni Nintendo64. Ves svet računalniških iger in filmov je prihajal iz hollywoodske Amerike in ko smo prerasli Romano Kranjčan ter Čuke, je tudi svet glasbe začel govoriti večinoma angleško… Dobro se spomnim, kako smo kot otroci oponašali besedilo Eminema, ne da bi razumeli posamezne besede, kaj šele njihov pomen!

Tako si hočeš nočeš začneš ustvarjati mit o Združenih državah Amerike, o deželi, kjer je vse mogoče in kjer se cedita med in mleko. Indijakoromadija – tista najbolj svobodna in močna dežela na tem svetu. S prijatelji smo vedno sanjali o tem, da bi odpotovali preko luže, tja, kjer živijo naši idoli. In priložnost je prišla!

Po pristanku v Chicagu, ko smo prvič stopili na ameriško zemljo, so nam najprej vzeli prstne odtise in slikali roženico. Nekateri kovčki so bili odprti – če ne zlepa, pa zgrda; v takojšnji opomin temu, koliko je vredna posameznikova zasebnost; nič, saj je varnost Amerike na prvem mestu. Dovolite kratek medklic: mislim, da bi varnost letalskega prometa lahko izboljšali tako, da bi del sredstev, ki jih porablja „vsemogočni“ varnostni sistem, namenili za vzdrževanje letal! A pustimo paranojo na letališčih, kajti človek, ki s prijatelji prileti na novo celino, je poln pozitivne energije. Opazuješ nov, neodkrit svet, ga ocenjuješ in primerjaš. Ko se tista začetna evforija malo poleže, ko ne obnemiš več za pol minute ob pogledu na neskončne ulice nebotičnikov in bleščečih stolpnic, takrat pa opaziš tudi slabe strani … Če mi pogosto živimo prepotratno, mnogokrat zaradi nepazljivosti in nepreračunljivosti, potem Američani živijo kot otrok, ki ne ve, da bo jutri še vedno na istem planetu. Vse je za enkratno uporabo. Če niste ravno v razkošni restavraciji, vam bodo postregli na plastičnih krožnikih, prav takšnih kozarcih in priboru. Le zakaj bi pomivali?! Tudi tamkajšnje hiše so, za Slovenca vajenega domače zidane utrdbe, zgolj za enkratno uporabo. Velika večina, razen tistih v mestnih središčih, ima krhko leseno konstrukcijo, slabe temelje, streho pa bolj prelepljeno kot pokrito. Nič čudnega, da jim tornadi, orkani in hurikani odnašajo cela naselja. Avtomobili praviloma porabijo preko 10 l / 100 km, na televiziji pa se jezijo, da ljudje izganjajo iz avtomobilov, če dvigujejo cene bencina. Dejansko je nakup potratnega avtomobila mnogo cenejši od varčnega, saj veste, to je ta pravica do razsipne porabe bencina. Potem imajo pravico do neumnih pravil. Na primer … S prijatelji si ne smeš podajati frizbija na plaži, ker? Ko se ustaviš ob avtocesti in se ob parkirišču usedeš na ograjo, se že najde uradna oseba, ki te spodi iz nje. Resnično nedoumljivo, da nekdo sploh ustvarja takšna pravila. Še bolj zgovoren primer: v Michiganu ne smeš imeti piknika na istem mestu v naravi, če ni bilo vmes vsaj 30 dni razlike. Kdo, me zanima, ima čas in domišljijo, da ustvari takšen zakon?! Jezera, velika za „naše“ Jadransko morje, imajo plaže z obratovalnim časom, kjer se lahko kopaš le znotraj majhne zone, v majhnem časovnem okviru. V Chicagu nas je policaja pregnala s plaže, ker smo se na njej mudili po 11h zvečer. Pri tem pa so prijazno poudarili, da nam zgolj s svarilom popuščajo, ker domačini bi dobili kazen! Bili smo šokirani.

Blišč Amerike, ki ga vidimo preko ekranov, je njen lepši del, logično … Da vas potolažim glede urbanistične neurejenosti Balkana. Določeni predeli mest ZDA izgledajo in delujejo slabše kot povojna Bosna. V najhujših primerih trinajstletniki nosijo pištole. Strelno orožje lahko kupiš preden smeš piti alkohol. Neverjetno! Na poti smo videli tovarniške komplekse nekajkrat večje od celjske Cinkarne, ki so bili popolnoma zapuščeni, v razsulu. Prav tako smo na avtocesti, natančneje na voznem pasu, obvozili nešteto scefranih pnevmatik, dele pločevine in za nagrado še cel izpušni sistem. Verjetno za to, ker čiščenje cest pač ni profitna dejavnost in se nikakor ne morejo dogovoriti ali je to odgovornost države, zveznih del, okrajev ali mest. Nekateri avtomobili so dejansko razpadel kos zarjavele pločevine, kar pa ne predstavlja večje ovire za uspešno opravljen tehnični pregled, saj je pomembno zgolj to, da lahko lastnik plača registracijo. Vse te stvari imajo eno jasno skupno točko – in to je – profit! Kar ne prinaša profita je nepomembno in ni vredno obstoja. Obamo obtožujejo da je PROTI Ameriki, ker želi razširiti zdravstveno varstvo na celotno populacijo. Očitno je zelo ameriško, da revni pač nimajo oskrbe in so predani usodi. To je nedojemljivo! Torej je pravica do zdravja, ki je osnova življenja, omejena na bogate. Drugi temelj dobrega življenja je kvalitetna hrana. V ZDA je najceneje jesti hitro hrano. V velikih mestih je mnogo ugodneje jesti v fast food restavracijah, kot pa si kupiti osnovna živila v trgovini. Torej je kvalitetna hrana, prvi temelj dobrega zdravja, prav tako pravica bogatih ljudi. Nasilja je neprimerno več kot pri nas, sploh v „slabših“ delih mesta. Tako je tudi varnost je pravica bogatih ljudi. Udobje je pravica bogatih ljudi. Najbolj neverjetno pa je to, da so kljub vsemu naštetemu vsi prepričani, da je Amerika dežela svobodnih ljudi. O tem sploh ni debate. Tako je! Šli so celo korak naprej – Amerika je skoraj ves pomembni del sveta. Ob zaključku NBA, NFL, NHL in vseh športnih lig, razglasijo zmagovalno ekipo za svetovne prvake. Pogovorna oddaja na enem bolj liberalnih kanalov razpravlja o tem, zakaj so ZDA sploh del Združenih narodov, saj jih ostali člani ZN samo omejujejo. Njihova samozadostnost nam je nedojemljiva. Prav tako prepričanost, da imajo pravico napasti katero koli državo na svetu. Njihovo geografsko znanje je porazno. Neka natakarica nam je zabrusila, da pač ve kje je Slovenija – preko oceana. Še preko katerega oceana ni povedala. Znanje tujih jezikov in splošna izven-ameriška razgledanost je mnogo nižja kot naša. Da pa ne govorim samo o slabih straneh ljudi moram poudariti, da so mnogo bolj odprti in prostodušni, pa tudi pohvale jim ne gredo prav težko z jezika. Bivati morajo z vsemi rasami sveta, kar ni mačji kašelj, če pomislite koliko problemov si v Sloveniji ustvarjamo samo z Romi. Spoštujem del ameriškega ponosa, saj je po mojem mnenju zdravo, da ljudje verjamejo v svojo državo. Tudi mi bi morali bolj verjeti v Slovenijo in se aktivno truditi za napredek na vseh področjih, predvsem pa za kvalitetno demokracijo.

Preziram dejstvo, da je kapitalizem, in z njim potrošništvo, nova religija. To ni pretiravanje, saj žal ta nova vera določa moralo in ideale ter z njimi veliko plasti naših življenj. Kapitalizmu onkraj luže je tako uspelo združiti demokracijo in državljanski ponos v enovito zahodno filozofijo pod imenom Združene države Amerike. Tako, kot je v srednjem veku katoliška cerkev lomastila po deželah Evrope v imenu širjenja vere, in kot je kasneje Evropa storila takisto v čezmorskem svetu, tako v sedanjosti Zahodni svet, predvsem ZDA, pustošijo po tujih deželah v imenu širjenja demokracije, kapitalizma in svobode. So Iračani bolj svobodni, kot pred vojno? Ne. Mi pa pridno srkamo vase vplive globalizacije, ki je do neke mere globalno razlitje Amerike.

Dragi sovrstniki in vsi ostali zvesti bralci bloga. Amerika je bila ena lepših izkušenj mojega življenja. Užil sem jo neizmerno, vsak dan znova … Ampak to ni obljubljena dežela svobodnih in pogumnih ljudi. Tam svoboda stopa v koraku s premoženjem, premoženje pa s trdim delom, ki jemlje čas, energijo in posledično svobodo. Tako da lahko s ponosom zapišem, da smo v Sloveniji dosti bolj svobodni, nam pa žal manjka samozavesti, zdravega ponosa in prepričanja, da je naša domača kultura zakon. Slovenci imamo za sabo tisoče let zgodovine, milijone zgodb, ki jih je pisala naša skupna usoda. Toliko tradicije si Američani še predstavljati ne morejo in ravno zaradi tega, moramo našo kulturo toliko bolj spoštovati in gojiti, kajti nihče drug je ne bo ohranil, kot mi sami. Res je žalostno, da mladi tako močno padamo pod vplive ameriške kulture, četudi se najbrž vsi prav dobro zavedamo, da oni naše ne poznajo niti toliko, da bi nas lahko umestili po geografskih kriterijih. Njihova kultura je plitka, deluje po načelu iskanja vedno novega, hitro mineva in je zgolj za enkratno uporabo. Skratka popolno nasprotje tistega, kar definira našo kulturno identiteto.

Če bi me pred potovanjem vprašali ali bi se preselil v Ameriko, bi vam najbrž odgovoril z da, sedaj, po tej bogati izkušnji, pa bi brez daljšega premisleka rekel odločni ne, hvala! Grem raje v Avstralijo! Šala, šala 😀 Resnično govorim iz srca, ko rečem, da je življenje v naši domovini bolj svobodno in mirno ter da je Slovenija dežela svobodnih in pogumnih ljudi! No, skoraj svobodnih …

Slovo v slogu

Vsega lepega je enkrat konec, tako je tudi naša turneja dosegla finalno točko. Jutri popoldne bomo sedli na letalo, ki nas bo odpeljalo nazaj proti domačim krajem, zato smo današnji dan v Chicagu preživeli še toliko bolj neobremenjeno in uživaško.

Zjutraj smo šli na sprehod proti severu v iskanjumenda najpopularnejše zajtrkovalnice v mestu. In smo jo tudi našli, a se je pred vhodom zbrala množica, ki je čakala, da jo – mizo po mizo – pokličejo v nabito poln lokal, kar se nam je zdelo malo preveč in smo šli naprej. Samo ulico višje smo zavili v knjigarno Open Books, zanimivo neprofitno ustanovo, kjer prodajajo zgolj donirane rabljene knjige, z zaslužkom pa financirajo projekte opismenjevanja in mentorskega branja za otroke. Za samo par dolarjev po glavi smo se opremili s kakovostnim čtivom za povratni let, potem pa hitro poiskali drugo restavracijo za zdaj že pošteno zakasneli zajtrk. Tamkajšnjim omletam je sicer manjkalo pedigreja, a okusa so imele dovolj.

S potešenimi fiziološkimi potrebami smo naredili premik navzgor po Maslowi piramidi in se odpeljali nekaj milj južneje, kjer smo si ogledali aktualno razstavo v muzeju sodobne fotografije. Njihovi prostori znotraj kolidža Columbia so precej majhni, a zato brez vstopnine. Ogled vam mirne duše priporočamo.

Preostanek dneva smo imeli v načrtu preživeti na vodi. Včerajšnji koncert sta namreč obiskala tudi gospod in gospa Pečarič, ki sta naše petje poslušala že letošnjega junija na Rogli, ko sta bila na izletu v Sloveniji. Zdaj smo bili mi na njunem domačem terenu in nadvse prijazno sta nas povabila na popoldanski izlet z jahto. Užitkarsko!

Z ogromnim plovilom smo se podali na jezero Michigan, srkali ledenomrzlo pivo tako v salonu kot na palubi in se krepčali z domačimi sendviči. Nato smo poiskali primerno mesto ob obali in odvrgli sidro. Ljubitelji športa so poskakali v vodo, ljubitelji umetnosti pa fotografirali mestni skyline in druge motive, ki so se ponujali kar sami od sebe. Po vrnitvi v marino se je zabava nadaljevala še nekaj ur – gospa Marta je v salonu jahte dominirala v taroku, medtem ko je njen soprog zunaj pripovedoval zgodbe. Mi smo vsake toliko kakšno zapeli in vseskozi skrbeli, da prijaznima gostiteljema ne bi bilo potrebno domov nesti preveč pijače. Določeni posamezniki so testirali ležišča v premcu, večer pa se je zaključil skorajda kičasto – z ognjemetom na bližnjem nogometnem stadionu. Po takšnem velikem krešendu smo se lahko samo spogledali, se še enkrat zahvalili gostiteljema za povabilo in malo pred polnočjo odrinili nazaj do hotela.

Zdaj si želimo, da bi se nam bilo danes zgodilo kaj neprijetnega. Zvin gležnja, kuharjev las v kosilu, kazen za napačno parkiranje, karkoli! Tako bi lahko vsaj iskreno rekli: “Končno gremo iz te klinčeve Amerike.”

Na Golico v Lemont

Petek se je v Chicagu pričel počasi. Noge smo odvlekli do par sto metrov oddaljenega priveza ob reki, od koder ladjice vsake pol ure odrivajo na mini arhitekturna križarjenja po mestu. Slišali smo, da gre za zabavno turo in se postavili v vrsto pred prodajalno vstopnic. Nepopustljivi prodajalec nas je obvestil, da je naslednjih nekaj voženj že razprodanih in nam dodelil mesta za križarjenje s pričetkom ob poldvanajstih.

Nismo bili ganjeni, šlo je za manjšo nevšečnost, ki nam je v bistvu prinesla le dve nepredvideni uri prostega časa. Zavili smo proti parku, si izbrali kavarno za hiter zajtrk in nato siti pohajkovali naokrog brez pravega cilja.

Skoraj pol ure prehitro smo se vrnili k pomolu, kjer se je že zbrala množica čakajočih ljudi, svoj delež pa je dodalo tudi peklensko vroče sonce (internetni viri navajajo slabih 37 stopinj Celzija). Na krovu je bilo boljše, še posebno, ko se je ladjica pričela premikati, in nas je veter vsaj malo hladil. Simpatična prostovoljna ženica je bila naša vodička in nam marljivo razlagala o tej in oni zgradbi, medtem ko smo se počasi prebijali po rečnih kanalih pod nešteto dvižnimi mostovi. Neumorno smo fotografirali ter izvedeli, da so smer toka čikaške reke v 19. stoletju obrnili, saj se je prej umazanija stekala v jezero Michigan – primarni bližnji vir pitne vode.

V majicah, ki bi jih zlahka ožel, smo se okrog poldruge popoldanske ure vrnili v hotel in izkoristili ozko časovno okno za počitek. Čez tričetrt ure je bil naš avto že pred hotelom in namenjeni smo bili v slovenski center v Lemont. Nekje med potjo smo naenkrat ugotovili, da se premikamo s hitrostjo polža in da smo obkroženi s pločevinastimi škatlami. Predvideni čas prihoda se je povečal za 30 minut, ampak bilo je vredno – tudi prometna konica v milijonskem mestu je svojevrstna kulturna izkušnja, pa čeprav neprijetna.

Gostitelji v Lemontu so bili pripravljeni na nas: po preizkušanju akustike so nas posedli za mizo in nam postregli s pohanim piščancem, krompirjem in sarmo. Zgodnjo večerjo smo nadaljevali s sprehodom po hektarih tamkajšnjih slovenskih posesti in bili pri tem kar malce začudeni, ko smo izvedeli za obsesijo z Bledom. Če se še spominjate našega pripovedovanja iz Milwaukeeja in parka Triglav, potem veste, da so tamkajšnji Slovenci na majhnem otočku sredi naravnega jezera poskušali postaviti kapelico, da bi jih spominjala na rodno grudo. No, ker so bili oni neuspešni, so v Lemontu ubrali bolj zanesljivo, industrijsko pot. Otoček so si s cerkvico in jezerom vred kar zabetonirali.

Turističen sprehod smo privedli nazaj do izhodišča pred slovenskim centrom, saj se je bližala ura pričetka koncerta. Ne bomo dolgovezili, šlo je za naše zadnje uradno prepevanje na tej strani Atlantika in stvari so potekale, kot vedno doslej. Ameriški Slovenci so se dobro odzvali na naš nastop in nas na naše prijetno presenečenje po slovensko obdarili z alkoholom.

Še bolj živo je bilo po koncertu: povabili so nas v šank in nam predstavili lokalno vokalno zasedbo, skupaj smo zapeli nekaj skladb, za katere smo oboji že slišali, na šank so se postavljale nove in nove steklenice piva, potem pa se je od neznano kje prikazala harmonika. Domačini so nabrali ekipo in pričeli preigravati narodnozabavne skladbe, kar je spodbodlo plesno, pevsko ter instrumentalno zainteresirane prisotne. V nekaj urah je situacija eskalirala do prave veselice, na kateri je bil zvezda večera naš Janez, saj so ljubitelji Štajerskih 7 ugotovili, da so pred dvema desetletjema srečali njegovega strica.

Odhajali smo, kakopak, z zadnjimi. Na parkirišču smo izmenjali še nekaj prijaznih besed in se mnogo prepozno vrnili domov. Zato pa moramo pisati ob treh zjutraj …

Sweet home Chicago

Preden prisedete v naš avtomobil, nastavite radio na ustrezno frekvenco.

Danes smo vozili proti končni destinaciji turneje Okteta 9 po ZDA: Chicagu. Po parih zelo uspešnih poskusih imamo zdaj že ustaljeno metodo prehranjevanja – odpeljemo se malo izven glavnih prometnih poti in gospo elektronsko navigatorico pobaramo po gostilnah v bližini. Po nekem čudežu vedno pristanemo v oštarijah z ugodnimi cenami in dobro hrano, danes recimo v Prairie Moon.

Kosilo je bilo poleg nekaj manjših lulanj edini postanek med vožnjo, tako da smo okrog treh pripotovali do hotela, dali ključe od avta parkirnemu mojstru in se po počitku spravili v mesto. Kot rečeno je Chicago naša zadnja postaja, od koder bomo tudi odleteli nazaj v Evropo, zato smo današnje popoldne izkoristili za vse nakupe, ki so nam jih naročili iz Slovenije. Obiskali smo Apple Store, Best Buy, trgovino LEGO in Victoria’s secret ter nabavili marsikaj, od zabavne elektronike do lip glossov.

Ves čas smo se tudi pritoževali nad skorajda tropsko vročino, povsem primerljivo s tisto na Floridi. K sreči smo po naključju izvedeli za jazz festival, ki se je ravno danes pričel odvijati tu, in negodovanje ni trajalo dolgo. Zavili smo proti jugu v iskanju mestnega parka, kjer se da v okviru tega festivala poslušati brezplačne koncerte, in mimogrede nakupili kup CD-jev v ogromni trgovini z džezovskimi ploščami.

 

Zemljevid nas ni pustil na cedilu, kmalu smo bili v Millenium parku in se navduševali nad veliko srebrno zrcalasto gmoto po imenu Cloud Gate, okrog katere so se podili otroci in fotografirali turisti. Z nami vred.

Jazz festival se je odvijal le nekaj deset metrov stran v impresivnem Jay Priitzker Pavilionu z zavajajočim imenom, paviljonček sprejme kar 11.000 gledalcev. Big band je bil odličen in publika številna – dovolj za super koncert. Mi smo prepoteni sedli na bližnje klopce, srkali pivo in igrali tja nastavljen cornhole.

Okrog devetih so se oglasili naši želodci in nas peljali v smer obale, kjer se, če gre verjeti med potjo najdenemu turističnemu vodniku, nahaja ena od boljših prodajaln pic čikaškega tipa. Močno pozidana obala je v kombinaciji s temo podaljšala naš sprehod, a z vztrajnostjo in vzdržljivostjo smo iskani lokal našli in se najedli.

Ker se je picerija Connie’s nahajala na dolgem pomolu z vrsto trgovinic in gostilnic, smo se še malo razgledali, proti deseti uri pa utrujeni krenili nazaj v hotel z velikimi načrti za prihajajoča dneva, ki ju nameravamo v Chicagu maksimalno izkoristiti.

Triglavski narodni park

Ja, kar v Združenih državah Amerike! Ampak začnimo na začetku.

V Kops’ house na Daisy Lane so še vsi spali, le najpridnejši član zasedbe je bil pokonci ob nadvse zgodnji uri in se odpravil na jutranji sprehod po soseski. Nič hudega sluteč je se je razgledoval, iskal bližnje jezero in fotografiral ekstravagantne hiše, ko se mu je na pot naenkrat postavil pogumni varovalec privatne lastnine ter mu pod nos pomolil značko Nadzor soseske. Kršitelj je bil obveščen o neugodnosti svojega početja ter prejel strogo navodilo, naj z njim preneha. K sreči je bil ta dogodek edini danes, kjer so nas zasačili pri odklonskem vedenju.

Po jutranjem nakupovanju in zajtrku smo pridno odšli proti centru Milwaukeeja s fiksnim ciljem v mislih in navigacijski napravi. Šlo je za mestno galerijo umetnosti, ki smo jo izbrali na predlog našega arhitekta Žareta. Za resne oglede razstav nismo imeli časa, ker smo v parkirno uro zmetali premalo četrtdolarskih kovancev, ampak nič ne de. Že slinjenje nad futuristično arhitekturo stavbe, ki je zgrajena tako, da razpre (ja, r-a-z-p-r-e, kar tako) streho v obliki kril, je bilo preveč zabavno.

Od tam smo šli na kratek obhod po mestu, spili ledeni čaj v kavarni ob rečnem kanalu, vrgli nekaj žabic v jezero Michigan. Ob pogledu na uro smo pomislili – o šit! Zamujamo. Tako na parkirno uro kot v Triglavski park.

In smo nazaj na izhodiščni točki današnjega prispevka. Da vas ne bomo predolgo držali v negotovosti, na tem mestu izdajamo skrivnost. Park Triglav je izjemno lična zaplata zemlje ob mičkenem jezeru, ki so jo milwaukeejski zdomci kolektivno kupili pred petdesitimi leti. Na njej so počasi rasle simpatične miniaturne koče, kjer so lastniki preživljali vikende v naravi, nas pa so po včerajšnjih koncertih tja povabili na roštiljanje.

V omenjenih petdesetih letih je park Triglav doživel nešteto posodobitev. Zdaj imajo tam pomole, nekaj čolnov in kajakov, skakalnico v vodo, veliko centralno stavbo za skupne zabave, pa tudi vinograd, lične cvetlične gredice in še marsikaj. Posebno omembo si zasluži miniaturna kapelica, ki so jo milwaukeejski Slovenci sprva nameravali postaviti na še manjši otoček, da bi jih spominjala na Bled. Projekt ni dočakal zaključka, ker so ugotovili, da ob močnejših padavinah otok izgine pod vodo, pa tudi njegov lastnik ni bil preveč navdušen nad nadebudnimi gradbeniki, zato so cerkvico postavili kar ob obalo.

Gostitelji so nam ob narodnozabavnih vižah, ki so odzvanjale na bližnjem ozvočenju, vse naštete kapacitete prijazno razkazali in veliko smo jih z veseljem izkoristili. Postregli so nam Laško pivo, mi pa smo skakali v jezero, veslali naokrog in se preizkušali v parih igrah in športih. Tudi dve najbolj pričakovani točki programa nista manjkali – kup hrane (z restanim krompirjem na čelu) in šopek pesmi.

Pogovarjali smo se podolgem in počez, slišali kup smešnih anekdot, ki jih bomo nedvomno prodajali naprej, ko se vrnemo domov. Komentirali smo vse, od piva do politike, ugibali starosti prisotnih in premlevali tako prijetne izlete v Slovenijo kot neprijetne vojne. Na tem mestu pošiljamo poseben pozdrav gospodu Alu, ki se nas je dotaknil na poseben način. Še ko smo bili z eno nogo že v avtomobilih, smo skozi odprta okna diskutirali, ampak enkrat je bilo treba iti. Ura je bila že devet in komarji so nas popikali do kosti.

Sedaj sedimo zelo mirno in čakamo rakune ter polnoč. Prve bomo posneli, drugo pa proslavili – Žarko ima namreč (že v Olcottu na zob dan) rojstni dan.

Požrtija v Milwaukeeju

Med večstokilometrsko vožnjo človeku prav prija vsake toliko ustaviti na naključnih mestih, pretegniti zakrnele sklepe, prebuditi zaspale ude in si ogledati atrakcijo, za katero so lokalni turistični delavci precenili, da bo kraju prinesla največ denarja. Po drugi strani so včasih urniki tesni in za tovrstne kozlarije ni časa. No, danes je bil tak dan.

V West Ellisu blizu Milwaukeeja so nam priredili inovativen dvodelni nastop, katerega prvi del se je pričel že ob dvanajstih v eni od tamkajšnjih cerkva. Takoj po prihodu so nas razporedili pred oltar, kjer smo zapeli par cerkvenih. Potem smo šibali v klet na požrtijo, ki so jo pripravili za nas, pri čemer so nas, čim smo napolnili krožnike, razsedli po par mizah v prostoru, tako da so ob vsakega od nas sedli domačini. Debate so stekle.

Z okroglejšimi želodci kot petnajst minut nazaj smo vstali in zapeli šopek ljudskih, spravili v promet nekaj CD-jev in si ogledali fotografije s turnej njihovega lastnega pevskega zbora, ki je v osemdesetih in devetdesetih trikrat obiskal Slovenijo. Presenetili so nas z velikodušnimi donacijami in nam za nameček zapakirali še vso preostalo hrano, mi pa smo odrinili v soseko Fox Point prevzet najeto hišo.

Lastnik po imenu Andrew nas je že pričakoval. Pritlično hišo, v kateri spimo danes in jutri, je podedoval, ne kupil, zato je bil sprejem toliko bolj oseben. Pripovedoval nam je zgodbo o nizozemskem paru iz petdesetih let. On je obvladal gradbena dela, ona se je navduševala nad Frankom Lloydom Wrightom – in rodila se je bajta. Poslušno smo stopicljali za Andrewom skozi dnevne prostore in spalnice, učeno trkali po materialih, preklapljali stikala in ugibali arhitekturne sloge.

Po njegovem odhodu smo si razdelili štiri spalnice in nekaj kavčev, se opeli pred kaminom, pa spet nazaj v West Ellis. Drugič smo peli v mestni hiši, kjer se je nabralo vsaj kakih sto poslušalcev – dosti jih je bilo istih kot zjutraj, a starim šalam so se vseeno iz srca smejali.

Če spremljate naše potovanje od začetka, postopek že poznate. Odpeli smo mešan program s slovensko in angleško glasbo, tako popularno kot ljudsko. Ob koncu koncerta spet stoječa ovacija, pri kateri smo se že zdavnaj nehali slepiti, da karkoli pomeni – ameriška publika z njo zgolj pozdravi dejstvo, da nastopajoči med koncertom ni umrl.

Po koncertu smo neizbežno klepetali z gledalci in uživali v pecivih parih gospodinj, prijeten večer pa je še zabelil gospod, ki nas je z ženo povabil v bližnjo gostilno na degustacijo vsemogočih piv in zabavne pripovedi o življenju v Ameriki. V Midwestu je lepo.

Pot v Rock Island

Ob polosmih zjutraj se je težko pripraviti do tega, da popiješ pivo. Ampak morali smo, zdravica je bila namenjena slovesu od St. Louisa in tukajšnje največje pivovarne v ZDA, Anheuser-Busch, ki slovi po pivih, kot sta Budweiser in Busch. Zapeljali smo na obnovljeni odsek legendarne Route 66, na našem digitalnem vzvratnem ogledalu s kompasom se je izpisala črka N. Sever!

Vozili smo vzporedno z Mississippijem in prvo postojanko dneva našli v mestecu Hannibal. Najbrž bi šlo za še eno od boga pozabljeno luknjo, če ne bi lokalci nekoč pogruntali, da je v njihovem kraju odraščal Mark Twain. Priložnost so zgrabili za roge in kraj obogatili s številnimi turističnimi atrakcijami, kakopak vsemi na temo pisatelja. Na enem koncu je muzej Twainovega otroštva in trgovinica s Twainovo robo, ob reki čaka lažni parnik, ki vozi na mini enourna Twainovska križarjenja, potem je tu še spomenik Toma Sawyerja in Huckleberryja Finna ter Twainov spominski svetilnik, prvič prižgan ob stoti obletnici pisateljevega rojstva.

Cene vstopnic v muzej so bile rahlo zasoljene, preostala nam je alternativa – sprehod do svetilnika na hribu preko 240 stopnic po največji vročini. Na vrhu smo ugotovili, da je zaklenjen in ga od jeze, kot vsi ostali obiskovalci dosedaj, zvandalizirali s podpisi na zadnjo stran. Gospoda Lecterja ni bilo doma, tako da v Hannibalu nismo imeli več kaj dosti iskati.

Ker smo imeli predvčerajšnjim zelo toplo izkušnjo s postankom v mestecu Flora, je tudi tokrat padel predlog, da se čisto po naključju ustavimo v kakem zakotnem mestu ob poti, morda pokramljamo z naključnim mimoidočim in predvsem použijemo pristen obed, ki ni pripravljen v kateri od hitroprehrambenih multinacionalk. Najprej smo ciljali na La Grange, ne na tistega popularnega v Texasu, temveč kar enega tukaj. Izkazalo se je, da gre le za nekaj hiš ob poti, brez pravega centra naselja, kamoli restavracije. Peljali smo se še malo naprej in pristali v Cantonu. Gospa Navigatorica je predlagala Billy Bob’s Steakhouse, kar je zvenelo slastno, a po nekaj krogih vožnje krčme nismo našli. Povprašali smo na črpalki, kamor je nekdo ravno parkiral kočijo, in gospodična nas je obvestila o preimenovanju lokala. Z njeno pomočjo ga nato ni bilo težko najti.

Ob vstopu so nam namenili nekaj čudnih pogledov, še bolj so se zabavali ob našem medsebojnem pogovoru v nekem neznanem jeziku. Natakarica nas je brez oklevanja pobarala o našem geografskem izvoru, a povsem po pričakovanjuh za Slovenijo še ni slišala. Ob nadaljni razlagi je prišla do zaključka, da gotovo zato, ker v času našega odcepa od Jugoslavije pač ni več hodila v šolo. Potem je nekdo klical v gostilno, iščoč svoje vojaške prijatelje, in mi smo morali v zagovor jasno povedati, da nikakor nismo del inženirskega korpusa. Končno smo pokazali na nekaj hamburgerjev in zrezkov na ugodnem jedilnem listu ter si privezali prtičke okrog vratu.

Nadaljevanje dialoga je potekalo v mednarodnem jeziku polnih krožnikov, s pomočjo katerega smo se izognili vsakršnemu konfliktu. Skrivno pogajalsko orožje v obliki Janezove motoristične brade smo tako prihranili za naslednji spopad in oštarijo zapustili z zglajenimi odnosi. Beli Chevrolet Malibu je zapeljal nazaj na avtocesto.

Pred ciljem dneva nas je čakal še en turistični postanek, tokrat v Fort Madisonu. Kraj je menda zgodovinsko pomemben zaradi istoimenske trdnjave, ampak vsi vemo, koliko vojn so imeli Američani in kaj je posledično zanje velika reč. Ležerno smo se sprehodili okrog lesene barake, ki je bila povrhu vsega tudi zaklenjena, in se čez 10 minut nenavdušeni vrnili na cesto.

Prevladalo je enotno mnenje, da se bo treba končno peljati do konca predvidene poti, a pri tem je ostalo le nekaj minut, nakar so se vmešali jezni mehurji. Po nekaj miljah smo počakali na bencinski črpalki, odtočili odpadne tekočine, pri pultu pa kupili par nadomestnih. Tako se nam je povsem po naključju zgodil še en filmski trenutek. Pločevinko piva ameriških dimenzij (skoraj 950 ml) so nam zapakirali v rjav škrnicelj in dodali vzgojno opozorilo, naj pijače v javnosti ne slačimo iz papirnate srajčke, saj bomo s tem kršili zakon. Edina korist vsega naštetega je bila, da smo se ob podajanju pijače na parkirišču počutili najstniško poredne.

Krepčilo nam je dalo dovolj moči, da smo ob petih popoldne končno prispeli v Rock Island, otoško mesto med rokavi reke Mississippi. Večer smo preživeli mirno, ker je tukaj ob ponedeljkih vse zaprto. Nekaj časa je šlo za dosedaj najzabavnejši hotelski bazen s košarkarskimi koši in ostalo otroško ponudbo. Sledil je sprehod po mestu med sončnim zahodom, kratka vaja na klopi v parku in večerja v naključni gostilni, kjer so po naključju imeli hamburgerje za 2 dolarja in – glej no glej – točeno pivo za pol običajne cene. Pijano druščino pri sosednji mizi smo še poučili o Sloveniji, slavljenki zapeli Vse najboljše in odpeketali nazaj v hotel.